Serijo Time Heals … (Čas ozdravi …) sestavlja šest računalniško, v 3D tehniki ustvarjenih diptihov, ki se z izjemno natančnostjo predmetne modelacije, osnovane na brisanju vidnih ločnic med realnim in navideznim, približujejo fotografskim posnetkom (kombinacija 3D tehnike in avtorjeve lastne fotografije je le prva slika diptiha Time heals…5). Blaž Erzetič se je v svojem zadnjem ciklu računalniških grafik osredotočil na prikaz razpadanja različnih, zlasti cenenih materialov novodobne masovne potrošnje, produktov človekovega vrtoglavega tehnološkega razvoja, pri čemer je največjo pozornost namenil oblikovanju površin materialov, njihovega sijaja, različnih tekstur, senc, svetlobnih odsevov in odbojev, ki jih je mogoče doseči z razpoložljivimi računalniškimi programi. Pomembno vlogo pri sestavljanju realističnih predmetnih podob so imeli tudi avtorjevi lastni eksperimenti z globino polja (defokusiranje izven ciljne točke gledanja), osvetlitev z difuzno svetlobo in ostale optično-fizikalne simulacije. Največ pozornosti pa je posvetil prikazu razpadajočega in trohnečega ustroja materialov, saj je za bogate površinske strukture uporabil lastne fotografske posnetke. Vendar podobe predmetov niso natančne kopije originalov, saj le-ti ne obstajajo v realnem svetu, pač pa so avtorjevi domišljijski produkti, oplemeniteni z bogatim simbolizmom, ki prikazuje fiktivni proces staranja.

Že na prvi pogled opazimo, da kronološko zaporedje slik posameznega diptiha - pravkar narejen, bleščeč potrošniški izdelek in njegova razpadajoča podoba - ne ustreza pomenu ustaljenega izreka "time heals …" Po avtorjevem osebnem pojmovanju dobi obrabljena fraza ironičen prizvok in postane besedna igra z novim, protislovnim pomenom, ki poudarja, da se čas obstoja prej ali slej izteče tako slehernemu živemu bitju kot tudi na videz trajnim materialnim proizvodom. Vsi človekovi napori, da bi prevzel položaj kronokratorja, so le bežna utvara, ki naj bi pregnala tesnobo ob zavedanju neizogibnega dejstva, da je čas gospodar življenja in brezpogojno določa meje v trajanju. V primerjavi s človeškim časom, omejenim na stoletje, je »življenjska doba« cenenih materialov (plastike, pločevine) sicer daljša, a kljub temu končna. Njihovo razkrajanje in gnitje pa namiguje na preporod v novo, boljše, sublimirano življenje. Tudi v posameznih predmetnih oblikah (vaza, pločevinka, skrinjica), ki jih avtor ni izbral naključno, razberemo globlji pomen, saj posredno zaznamujejo prostor, v katerem so shranjeni različni napoji življenja oziroma naše duhovno bogastvo.

Sporočilo Blaža Erzetiča je jasno berljivo: večnosti se ne moremo približati s podaljševanjem trajanja. Pobeg iz časa se nam lahko uresniči le z bogatim kreativnim življenjem v tem trenutku, z ustvarjalno igro, ki je pravzaprav nenehen boj s samim seboj.

Nataša Kovšca