Pod vidnim spektrom

Blaž Erzetič (1973) je vsestranski ustvarjalec, ki v svojem delu spretno združuje grafično oblikovanje in fotografijo. V zadnjem desetletju je ustvaril več tematsko zaključenih ciklov (Human Behaviour, (F)utile Machines, Gothique, Time Heals …), katerih skupno izhodišče je refleksija o sodobnem tehnofetišizmu in človekovi zasvojenosti s tehnološkim napredkom.

Izbrani tematiki sledi tudi v novem fotografskem sklopu osemnajstih črno-belih posnetkov z naslovom Sub720, ki prikazujejo specifične geografske segmente urbanizirane krajine v Šempetru, jugovzhodnem predmestju dveh obmejnih mest, Nove Gorice in Gorice. Vodilni motiv je predmestna arhitektura/infrastruktura v tamkajšnji industrijski coni, ki na posameznih fotografijah ne omogoča natančne krajevne določitve. Vendar zemljepisni kraj v idejnem konceptu ni pomemben, saj se predmestja industrializiranih mest bistveno ne razlikujejo med seboj. Industrijske cone so nekakšna anonimna urbana tkiva z ogromnimi, enoličnimi tovarniškimi objekti brez krajevnih arhitekturnih posebnosti, ki so nanizani ob prometni infrastrukturi. Jugovzhodno ležeča predmestja pa so po avtorjevem mnenju tudi tista območja, ki v svetu veljajo za neugledne in manjvredne predele velikih mest z bogato kulturno zgodovino, kjer živijo marginalizirane skupine priseljencev. Poleg podob industrijske cone se na fotografijah vrstijo motivi naravne krajine in monotonih predmestnih četrti, v katerih skoraj ne zasledimo ljudi, povsod pa opazimo sledove človekove prisotnosti, bodisi nepogrešljiva sodobna prevozna sredstva bodisi malomarno odvržene odpadke.

Tokrat so v središču avtorjevega zanimanja ideje o nekontrolirani suburbanizaciji in človekovem preoblikovanju naravne krajine, ki jih je razvila topografska fotografija v sedemdesetih letih. Po drugi strani pa raziskuje iluzionistične razsežnosti fotografskega medija, ki jih omogoča uporaba infra rdečega filtra v kombinaciji s sliko visoke dinamike (HDRI – tehnika računalniške manipulacije, ki zlije več slik z enako vsebino in drugačnimi stopnjami svetlosti v eno). Takšnih podob, kot so ujete na fotografijah, torej s prostim očesom ne vidimo, a tudi sicer generična arhitektura in banalne predmestne vedute nikoli ne pritegnejo našega pogleda. Iz nove perspektive nevidne in počasne infra rdeče svetlobe (pod frekvenco valovne dolžine 720 nm) pa postanejo neugledni objekti in motivi razpadajočih odpadkov, ki seveda ne veljajo za lepe, ker spominjajo na minevanje, zanimivi in celo privlačni. Še več, rastline, predmeti in objekti so prežeti z nenavadno svetlobo, ki (zaradi HDRI pristopa) briše kontraste med svetlimi in temnimi deli posnetkov in hkrati poudarja s prostim očesom nevidne detajle, kot so denimo svojevrstne tvorbe oblakov na nebu, zrcalni odsevi v lužah in sledi avtomobilskih gum na asfaltu.

Avtor je s pomočjo združevanja klasične fotografije in digitalne tehnologije ustvaril tonsko poenotene posnetke, ki presegajo golo dokumentarnost. Misteriozna svetloba namreč prikriva tako dekadenco objektov, razpadanje smeti in grobe posege v naravo kot tudi monotonijo predmestnega življenja. Kljub temu pa iz fotografij veje trpek občutek mrakobnosti, melanholije in resignacije. Zdi se pravzaprav, da so otopele arhitekturne in naravne krajine, nad katerimi se na posameznih posnetkih zgrinjajo grozeči črni oblaki, Erzetičeve duhovne pokrajine, ki jih lahko razumemo ne le kot metaforo za vzdušje v marginalnih predelih mest, temveč tudi kot avtorjevo poglobljeno vizualizacijo splošnega stanja duha zahodne kulture.

Nataša Kovšca